Zgodnje krščansko središče

Kralj Abgar drži podobo Edese.
Glej tudi: Šola Edese in Zgodnja središča krščanstva § Mezopotamija in Partsko cesarstvo
Natančen datum uvedbe krščanstva v Edesso ni znan. Vendar pa ni dvoma, da se je že pred letom 190 krščanstvo močno razširilo znotraj Edese in njene okolice ter da se je kmalu zatem kraljeva hiša pridružila cerkvi.[16][potreben boljši vir]

Po legendi, ki jo je prvi poročal Euzebij v četrtem stoletju, je kralja Abgarja V. spreobrnil Tadej iz Edese,[17][potreben boljši vir] ki je bil eden od dvainsedemdesetih učencev, ki ga je k njemu poslal "Juda, ki se imenuje tudi Tomaž".[18] Vendar različni viri potrjujejo, da je Abgar, ki je sprejel krščansko vero, bil Abgar IX.[19][20][21] Pod njim je krščanstvo postalo uradna religija kraljestva.[22]

Nadaljeval ga je Aggai, nato Sveti Mari, ki ga je okrog leta 200 posvetil Serapion iz Antiohije. Od tam je v drugem stoletju prišla znana Peshitta, ali sirijski prevod Stare zaveze; tudi Tatianov Diatessaron, ki je bil sestavljen okoli leta 172 in v splošni uporabi, dokler ga Rabbula, škof Edese (412–435), ni prepovedal. Med znamenitimi učenci Šole Edese si zasluži posebno omembo Bardaisan (154–222), sošolec Abgarja IX., zaradi svoje vloge pri ustvarjanju krščanske verske poezije, katere učenje je nadaljeval njegov sin Harmonius in njegovi učenci.[potrebna navedba]

Krščanski koncil je bil v Edesi že leta 197. Leta 201 je mesto opustošil velik poplavni val, krščanska cerkev pa je bila uničena. Leta 232 so relikvije apostola Tomaža prinesli iz Mylaporeja v Indiji, ob tej priložnosti so bile napisane njegove sirijske Akte. Pod rimsko nadvlado je v Edesi trpelo veliko mučencev: Sharbel in Barsamya, pod Decijem; Sv. Gûrja, Šâmôna, Habib in drugi pod Dioklecijanom. Medtem so krščanski duhovniki iz Edese evangelizirali vzhodno Mezopotamijo in Perzijo ter ustanovili prve cerkve v Sasanidskem cesarstvu. Atillâtîâ, škof Edese, je sodeloval na Prvem nicejskem koncilu (325). Peregrinatio Silviae (ali Etheriae) daje opis številnih svetišč v Edesi okoli leta 388.

Kot metropola Osroene je imela Edessa enajst sufraganskih sedežev.[26] Michel Le Quien omenja petintrideset škofov Edese, vendar je njegov seznam nepopoln.

Zdi se, da je vzhodna pravoslavna episkopija izginila po 11. stoletju. Od njenih jakobitskih škofov jih Le Quien omenja devetindvajset (II, 1429 sqq.), mnogi drugi v Revue de l'Orient chrétien (VI, 195), nekateri v Zeitschrift der deutschen morgenländischen Gesellschaft (1899), 261 sqq. Poleg tega naj bi nestorijanski škofje prebivali v Edesi že v 6. stoletju.